Hiša Dorote in Jerzyja ni velika. - Mislili smo, da je 120 m 2 povsem dovolj - razlagajo gostitelji.
Nisem sanjala o hiši na podeželju, raje sem imela mesto - pravi Dorota. - Toda življenje je vrsta presenečenj! Danes si ne predstavljam nobenega drugega mesta na zemlji za svojo družino in zame …
Dorota je odločna meščanka, njen mož Jerzy - pa ne toliko. Ni si mogla predstavljati, da bi se preselila na podeželje in on ni vztrajal. Vendar je usoda imela svoje načrte …
Sila naključja
Naša prijateljica se je hvalila, da je kupila parcelo - pravi Dorota. - Šli smo k njej. Lep kraj, tih. Videli smo, da je poleg nas parcela za prodajo … Mislili smo, da gre za dobro naložbo in postali smo njeni lastniki. In ker imamo parcelo, je vredno nekaj nanjo postaviti … In tako je naša hiša začela rasti. Sploh nisem bil prepričan in sem mislil, da ga bomo zagotovo prodali. Toda potem sva se odločila, da se bova preselila, čeprav nisem imela srca za to. Po pravici povedano, bolj zabavno je bilo okrasiti moj dom kot živeti v njem. Motila me je tišina, pomanjkanje ljudi, luči, živo življenje. In spet se je zgodila nesreča.
Čudovita vasica
Po letu dni selitve sta se Dorota in Jerzy zaradi težav s komunikacijo morala za nekaj dni preseliti v Krakov. - Takoj se je izkazalo, da … Ne morem več živeti v mestu! - se spominja Dorota. "In kar sem zamudil, me je zmešalo." Z veseljem sem se vrnil k naši hiši, miru in čistega zraka. Cenil sem podeželsko življenje in do danes sem hvaležen usodi (in možu!), Da smo živeli tukaj. Okrasitev hiše sem prevzel s še večjo zavzetostjo. Skupaj z Jurekom, ki deli mojo strast do dekoriranja, oplemenitimo vsako notranjost in naš vrt ter vanj vložimo veliko dela. Oba sva končala ekonomsko univerzo v Krakovu, toda od Igorjevega rojstva se ukvarjam z domom in razvijam svojo naslednjo strast, ki je šivanje.