Ilustracijo je izdelala beloruska umetnica Liza Rusalskaya, ki je specializirana za 2D ilustracije. lizarusalskaya.com
Izčrpanost s sodobnim načinom življenja, preobremenjenost s stresom, prekomerna stimulacija, preobremenjenost telesa in psihe, nenehno pomanjkanje časa. Z Anno Oleksy se pogovarjamo o tem, kako nehati igrati, se ne bati lenarjenja in prepustiti parasimpatičnemu sistemu, ki je odgovoren za počitek.
Anna Oleksy
Strokovnjak za upravljanje in poslovni psiholog z univerze SWPS. Specializiran je za načrtovanje organizacije, arhitekturo procesov, vodenje projektov in gradnjo zavzetosti z uporabo zemljevidov organizacijskih odnosov.
Dobra notranjost: Živimo v družbi, osredotočeni na produktivnost in potrošnjo. V kolikšni meri podležemo pritisku okolice?
ANNA OLEKSY: Dokler nisva iskrena drug do drugega. Ni se nam treba pretvarjati, če se poznamo in sprejemamo. Če zunaj iščemo sprejetost, želimo izpolniti pričakovanja partnerja, šefa, prijateljev, smo se hitro sposobni vključiti v igro izpolnjevanja pričakovanj drugih. Takrat smo zelo pogosto podvrženi pritisku in sproži se plaz: moram, moral bi, spodobilo bi se, ne morem, začnemo se izgubljati v izbirah, odločitvah, ki omejujejo našo pristnost.
DW: Ali smo lahko to, kar smo, da bi dobro delovali na trgu dela?
A.O.: V življenju je pomembno, da imamo s čim plačati račune in da imamo moč in motivacijo - tako delo kot počitek naj bi nam bila enako pomembna. Pogosto se zgodi, da za to, da bi bili aktivni in zaželeni na trgu dela, delamo preko svojih moči. Gremo za šefom, pridemo pred njim.Na srečo se vedno bolj poudarja, da je produktiven in ustvarjalen zaposleni spočit zaposleni. Vzorec osebe, ki pade na tipkovnico, ni tisto, kar delodajalci iščejo. Poskrbeti morate zase, da boste dali živčnemu sistemu možnost, da se odzove na spremembe. Kot je zapisal Mark Boyle (glej okvir): Če si ne vzamete časa za zdravje, si boste morali vzeti čas za bolezen.
DW: Vendar, da bi te poudarke enakomerno porazdelili, se morate spoštovati, tudi v službi. In kakšni zaposleni smo?
A.O.: Odvisno, kdo sprašuje, in odvisno, kdo odgovarja. Zame smo zanesljivi, kredibilni, kreativni in razvojno naravnani. Vendar se bodo našli ljudje, ki bodo odgovorili, da smo leni, da nočemo. In to so skrajni pogledi. Če pa svoje delo spoštujemo, je to za nas vrednota in nihče nas ne mora opominjati, da je pomembno, nihče nam ne sme vtisniti poslanstva – saj ni nič bolj pristnega kot zavedanje zaposlenega, da to, kar dela je smiselno.Človek, ki čisti ulice, lahko to počne veliko bolj zavzeto kot tisti, ki piše pomembna analitična poročila, ker mora. Zgodi se zelo lepa sprememba, začnemo se spraševati o pomenu marsičesa, življenja, dela, tega, kar počnemo, in od nas je odvisno, ali se bomo dela lotili s spoštovanjem - potem pa nam bo verjetno tudi svet odgovoril enako - ali se bomo pustili nadzorovati in bo naša agencija enaka nič.
DW: Podležemo tudi pritisku spletnega delovanja. Ali vas to, da niste trajno povezani z internetom, loči od resničnega sveta?
A.O.: Vprašanje je, ali internet uporabljam zato, ker mi lajša življenje in stike, ali pa sem dejansko odvisen in nobena odvisnost ni dobra. Če stik s pametnim telefonom ali računalnikom prevladuje v našem življenju, potem ja, prikrajšamo se za možnost, da bi bili pozorni, da opazimo stvari, ki se dogajajo okoli nas, morda niti ne opazimo bližnjih.
DW: Pametni telefon je postal naš atribut.
A.O.: Včasih kljub fizični bližini interakcije ljudi, zlasti mladih, spodbuja virtualni svet.Mislim pa, da marsikdo to dobro uporablja, razvijal bo tudi kompetence, potrebne na trgu dela. Odrezovanje otrok in mladostnikov od tehnologije, ki je vseprisotna, ni dobro, a postavljanje meja, učenje pravil, pri čemer bodo starši imeli velik vpliv na to, bodo ustvarili dobro virtualno prihodnost za naše otroke. Pokazati jim moramo, da obstaja drug svet, normalni odnosi, iz oči v oči. Žal se pogosto zgodi, da na telefonu niso otroci, ampak starši.
DW: Tudi starši si zaradi strahu pred slabšim razvojem otrok polnijo urnike tako, da ni prostora za razvoj samostojnosti in ustvarjalnosti, za prosti čas.
A.O.: To je zelo moteč signal. Otroke že od vsega začetka učimo, da ni časa delati »nič«, da se delati »nič« ne splača. Otroci so nenehno zaposleni, tako kot njihove starše jih učimo, da so nenehno pripravljeni na akcijo. Kasneje, v odrasli dobi, jih bo težko naučiti, da se je vredno ustaviti, razmisliti, pridobiti distanco.Niti ne gre za to, da se ne zavedamo, da je počitek potreben, ampak imamo na seznamu prioritet poklicne in družinske obveznosti, počitek pa je na koncu. Toda pogosto na koncu ne ostane ne moči ne časa. Vračamo se, padamo od utrujenosti, vendar to ni zavestni počitek.
DW: Je mogoče doseči ravnovesje med aktivnostjo in sprostitvijo? Kako dati vrednost počitku?
A.O.: V "7 navadah zelo učinkovitih ljudi" je Stephen Covey, ameriški strokovnjak za vodenje in osebni razvoj, zapisal, da bomo resnično ohranili ravnovesje med delom in domačim življenjem, ko nam bo dovolj mar drug za drugega na vsakem od teh mest skrbeti. To pomeni, da si v službi ne bom dovolila narediti toliko stvari, da se bom utrujena vrnila domov. Zakaj? Ker otroci, partner, prijatelji od mene pričakujejo stik, bližino, grajenje odnosov in če zdaj rečem: utrujena sem, imam čas zase, in zaprem vrata, ni dobro.Kako torej skrbite zase? Pomaga ustvariti načrt za vso družino. Vsak njen član potrebuje čas za počitek, saj mu je tako najbolje. Spoštujmo svoj čas, ustvarjajmo obrede, ki nam bodo, ko bodo prešli v navado, dajali moč za naslednje dni. Na hitrost sprememb nimamo vpliva, le znajti se moramo v njih in poskrbeti za svoj vir.
DW: Kako torej prepričati delodajalca, da se moram za učinkovitost spočiti in ne preživeti naslednjih ur za pisalno mizo ob pitju druge energijske pijače?
A.O.: Na srečo nam ni treba povsod prositi za počitek. Ozaveščen delodajalec ve, da človek, ki dela preko moči in bog ne daj uporablja spodbujevalnike, prej ali slej ne le preneha biti produktiven, ampak sploh ne razmišlja, začne delati napake. Zelo pogosto želimo tudi vse urediti pred odhodom iz službe, pa je težava v tem, da tega ne zmoremo. Dandanes ne.Naučiti se moraš, da se bodo nekatere stvari prenesle na naslednji dan. Če pa je pritisk nadrejenih jasen: moraš ostati in moraš to storiti, se pogovoriva. Preden sprejmemo radikalno odločitev, se pogovorimo o vsem, saj se velikokrat zgodi, da nadrejeni tega preprosto ne vidijo oziroma ne vidijo, dokler tega ne slišijo od nas. Če pa pogovor ne deluje, potem morate iskati druge možnosti. Najpomembneje je, da se ne izčrpamo. Kajti če vstopamo na trg dela kot izgoreli, preutrujeni ljudje, se noben delodajalec ne bo želel pridružiti zadnjim zaposlitvenim razgovorom. Zapomnimo si, da naše splošno stanje ne vpliva le na tukaj in zdaj, ampak dejansko določa našo prihodnost.
Ilustracijo je izdelala beloruska umetnica Liza Rusalskaya, ki je specializirana za 2D ilustracije. lizarusalskaya.com
DW: Kako prenehati, preden te ustavi na primer bolezen?
A.O.: Enkrat sem dobil zelo lepo navodilo trenerja, kako ravnati v kronično težkih situacijah, in to je taka situacija. No, obstajajo trije načini. Prvič: pustite, drugič: sprejmite, integrirajte, tretjič: spremenite. Če rečeš, da je v službi slabo, pa ne narediš nič, s tem samo utrujaš sebe, družino, prijatelje, potem kar pusti, ker to pomeni, da ne boš nič spremenil, ne zapravljaj energije za tako imenovano jamranje. Druga različica - sprejeti, integrirati: V redu, ni čisto v redu, kjer sem, ampak zdaj tega ne morem ali nočem spremeniti. Kaj lahko naredim, da bom tukaj delal drugače? Zato ne menjam službe, spreminjam se pri delu in se osredotočam na to, kar lahko naredim, da moje stanje ne bo negativno vplivalo na rezultate. Če ta različica ne deluje, obstaja tretja: spremenite jo. In to ni različica bega, šibkosti. Zelo pogosto je to ena boljših rešitev. Če na danem mestu, v danem odnosu, ne morem domnevati, da spreminjam sebe v tem okolju, ker se lahko spremeni le samega sebe, potem ga enostavno zapustim.
DW: V zahodni kulturi je počitek negativno povezan s pasivnostjo in lenobo. Kako premagate ta kulturni in osebni odpor do počitka?
A.O.: V otroštvu smo označeni kot leni. Spet nič ne narediš, ležiš, zakaj tako gledaš v nebo, zakaj polivaš to vodo, nič ne naredi, zakaj to delaš. Posledično imamo pravzaprav precej globoko zakoreninjeno oznako lenuha – nihče noče biti tako len. To ne velja za vse. Obstajajo ljudje s pozitivnim genom za lenobo in če to potrebujejo, počivajo zase na najboljši način, kar pomeni, da pogosto samo ležijo in ne delajo ničesar. Večina se ga izogiba. Menimo, da bo podcenjen. Ko počivam, sem neproduktiven, čas teče. Peljemo se z avtobusom in namesto da bi občudovali razglede, že mislimo, da moramo izstopiti, in ko izstopimo, se bomo oglasili v hiši, tam skuhali večerjo, prišli bodo prijatelji in otroci. Mislim, da se je kulturno težko spremeniti.Lahko pogledamo kulturo vzhoda – to je čisto drug vzorec, iz katerega se lahko naučimo tega trenutka ustavljanja, čuječnosti, poslušanja samega sebe. Za to si morate dati prostor in razumeti, da to ni izguba časa, ampak nuja. V težkih časih globoko vdihnite. Ustavite se – med dražljajem in odzivom si dajte čas za razmislek. Razviti moramo mehanizem, ki bo omogočal pravilen odziv na dražljaje, a za to sta potrebna opazovanje in distanca. Nekateri se niti ne zavedamo, da smo v neki potrošniški igri, v nekem mehanizmu. In za to potrebujete postanek, zelo slabo, če je ta postanek izgorelost, bolezen, travmatična situacija.
DW: Včasih pogrešamo to igro algoritmov, ki nas tako obvladajo, da imamo celo telefon na uri joge in fotografija, ki dokazuje našo aktivnost, takoj pride na družbena omrežja.
A.O.: Če me fotografija nekako spodbudi, da grem ven in telovadim, potem je bolje, kot da sploh ne.Vendar pravzaprav – fotografija ne sme biti naš motivator. Močno pa deluje želja po pojavljanju, všečku, lepem komentarju. To je tudi ustvarjanje samega sebe – no, če rečem, da ni povsem skladno s tem, kar dejansko smo, bo res ali ne. Odvisno je od tega, kako pošteni smo do sebe in koliko delimo tisto, kar mislimo, da je pomembno za nas, in koliko ustvarjamo sebe, kot bi se radi videli.
DW: Ali kako bi nas svet rad videl, glede na krovno paradigmo večne mladosti in velikega bogastva.
A.O.: Do tega imam tri korake. Prvi je, da se zavedam, v kakšno igro se spuščam, zakaj moram pokazati, da sem na super mestu, s super ljudmi in je vse super, v kaj me sili. Drugi korak: bodimo to, kar smo. Če nisem zvezda, zakaj bi se potem pretvarjal, da sem? Mogoče je zabavno pokazati, da imam napake, da nisem popoln, da moje življenje ni edinstveno. To je normalno.moj. Če pa iščem sprejetost zunaj, bom naredila vse, da se čim več ljudi razveseli. In tretji korak je sposobnost zavračanja, tako drugim kot sebi, odločitve v skladu s seboj. Potem je to pravzaprav naše življenje.
DW: Kaj pa vsi tisti občutki, ki nas bodo takrat prevzeli?
A.O.: Smo mojstri v tem, da svoje misli zaposlimo s čim drugim, razen s soočenjem s samim seboj. Ustavitev, osredotočanje vase je proces in ni nujno, da nas učinki videnega veselijo, lahko nas celo zelo razžalostijo. To, da lahko delam 12 ur na dan, da sem cenjen delavec, da sem pri delu uspešen, me ne veseli, saj v bistvu nekaj zelo pogrešam - počitek, razdaljo. Ni vam treba biti najboljši starš, najboljši zaposleni, najboljši partner, samo bodite dobri. Težava je v tem, da pogosto zahteva pogum, a je ena boljših izbir. Tudi če se mesto, kjer smo v takšnem soočenju, izkaže za mesto, kjer ne želimo biti, nam ni treba narediti radikalnih korakov, lahko začnemo z različico: sprejeti, integrirati.Takšno zavedanje nam bo pomagalo pri izbiri, saj je najpomembnejše vedeti, kaj si res želim, kaj je moja izbira in kaj vsiljeno, živimo pa v svetu skoraj predpisujočih dražljajev: kaj moraš imeti, kaj moraš imeti. biti, kje bi moral biti, kaj Na tej stopnji svojega življenja moraš to doseči in od tega se je težko distancirati. Zato si vzemimo odmor in poskrbimo zase. Vzorec zaposlene osebe ni dober.
RADIKALNA RAZLIČICA "Vidim svet povezan, a nepovezan s svetom," piše Mark Boyle. In govori o tem, kako je potegnil vtič. Mu je življenje brez tehnologije, ki ga ureja ritem letnih časov, prineslo zadovoljstvo? Vredno je izvedeti. Mark Boyle, "Brez povezave. Kako sem si povrnil svobodo in srečo zahvaljujoč življenju brez denarja in tehnologije”, Založba Mova, mova.com.pl.
POČITEK V POGUMU Naglica, stres, kave, popite na teku, stvari in ljudje, ki nenehno zahtevajo pozornost – če vaše življenje izgleda tako, se je vredno ustaviti, si privoščiti počitek in ponovno razmisliti o svojih prioritetah.Siw Aduvill, "Hvile. Norveška umetnost lenarjenja, založba Wielka Litera, Wielelitera.pl.
V POHVALO NIČERANJA Dajte si čas za opazovanje, razmislek, usmerite pozornost v realni svet, poln raznolikosti in navdiha, osvobodite se kapitalistično razumljene produktivnosti in algoritmiziranja potreb, spodbuja avtorica. "Nič" ni izguba časa. Jenny Odell, Kako narediti nič. Manifest proti kultu produktivnosti”, založba Mova, mova.com.pl.